Kategorizacija članka

Sladko zvijenje 

Data Direct: »La dolce vita« (Discordia/FV, 1995) 

»Najbolj vzburljiva stvar je odkrivanje in ponovno raz- 
krivanje oblike in ustroja kaosa,« je na ovitek zapisana 
misel, ki uvede in pospremi poslušanje sedmih, z idejami 
nabitih skladb z novega albuma kitarista in elektroničarja 
Boruta Kržišnika, ki ga je sicer podpísala njegova za to 
priložnost skrbno sestavljena skupina Data Direct z gosti. 
Lahko ji samo pritrdimo. 

»La dolce vita« je tisto, na kar smo upali ob predlanski pred- 
stavitvi Kržišnikovega projekta Data Processed Corrupted na 
Drugi godbi. Gradivo se je seveda legitimitalo predvsem kot 
razmeroma groba evidencija dobrih zamisli, z zavzetim prepri- 
čanjem postavljenih pred občinstvo. Če Kržišnik dela počasi, 
dela tudi dosledno. Ob pomoči treh tedanjih sodelavcev in 
izbranih gostov je po dveh letih ponudil kompetentno razvite 
zamisli z močnim nabojem številnih relevantnih glasbenih 
referenc in z zavzeto, v nekaterih fragmentih že kar odlično 
skupinsko izvedbo, ob katerih izstopajo prepričljivi príspevki 
posamičnih glasbenikov. Ni dvoma: toliko suverene in svoje 
saksofonske igre, kot jo lahko slišimo že v uvodnem komadu 
Blind, nam domači saksofonisti redkokdaj ponudijo. 

Mario Marolt in Primož Simončič pa tokrat potrjujeta, da 
sta s svojo igro vsak zase predstavljala najboljše; a vse premalo- 
izkoriščeno (!), kar premore domači jazz. K temu moramo 
dodati še prepričljivo igro violinista Vuka Krakoviča in 
Kržišnikove brezhibno izvedene kitarske domislice, ki so – 
oplemenjene z izjemno okusno uporabo elektronike – hkrati 
določujoče jedro in trdno okostje vsega dogajanja na albumu. 
In zato je samo na videz paradoksalno, da ga ob posamičnih 
príspevkih gostujočih glasbenikov, ki od skladbe do skladbe 
bogatijo njegovo zvočno podobo, vedno bolj prepoznavamo 
kot letošnji najbolj svež in pristen jazzovski dogodek domače- 
ga izvora. Da ob tem izrazno spomni na tendence, ki smo jim 
prav zdaj priča na newyorški ofi ofi sceni (npr.: v zadnjih delih 
Georgea Cartwrighta, Marcá Ribbotta ali Elliota Sharpa), ni 
ne presenetljivo in še manj slabo. Ko se tak pristop sreča 
z udomačenimi idejami, naredijo Data Direct hit, kakršen bi 
morala biti nedvomno skladba »Hey«, in v naslovni skladbi 
sežejo na (tudi glasbeno) vztrajno aktualni Balkan. 

Zoran Pistotnik

 Arhivirani dokumenti

 Povezani dokumenti